Celje raste zaradi priseljevanja, v Izoli je skoraj vsak peti prebivalec tujec

Celje je v zadnjem desetletju doživelo opazne demografske spremembe. Naravni prirast je negativen, pozitivno rast prebivalstva pa po besedah župana Matije Kovača poganja tudi priseljevanje. "Trenutno smo nekje v rangu večjih slovenskih mest in kar je bistveno nad slovenskim povprečjem po številu tujih državljanov, ki prihajajo v naše okolje."

Priseljevanje je tesno povezano s potrebami gospodarstva. Celje ostaja izrazito industrijsko okolje, kjer podjetja ne iščejo samo visoko izobraženih strokovnjakov, ampak širok spekter delovne sile. "Celjsko gospodarstvo je tradicionalno zelo industrializirano, ima veliko število različnih panog, niso samo izzivi privabljanja najzahtevnejših, najbolj izobraženih profilov, ampak tudi širšega profila delovne sile."

Podatki Zavoda za zaposlovanje kažejo, kako pomemben je postal dotok delavcev iz tujine. "Mi z domačo delovno silo več ne zmoremo pokrivati vseh teh potreb delodajalcev," pojasnjuje Mateja Cvelfar, vodja območne enote zavoda v Celju. Razlogi so po njenih besedah slabša demografska slika, staranje prebivalstva, pa tudi dejstvo, da gre pri delu prostih delovnih mest za težja fizična dela.

V zadnjih petih letih je bilo na območju celjske regije izdanih več kot 13 tisoč soglasij in več kot pet tisoč delovnih dovoljenj za tuje delavce.

Največje povpraševanje je v proizvodnji, prometu, gradbeništvu, gostinstvu in skladiščenju. Med poklici, kjer zaposlujejo tujce, na zavodu navajajo delavce v proizvodnji, voznike težkih tovornjakov, skladiščnike, kuharje, varilce, zidarje in čistilce. "V naši regiji je zaposlenih skoraj 16 odstotkov tujih delavcev. To pomeni, da gospodarstvo dejansko brez njih ne more neprekinjeno poslovati."

Še vedno prevladuje zaposlovanje državljanov držav nekdanje Jugoslavije. Veliko delavcev prihaja iz Bosne in Hercegovine, Srbije, s Kosova in iz Severne Makedonije. "Ker se pa dejansko ta bazen iz Balkana prazni, delodajalci predvsem na področju proizvodnje in prometa zaposlujejo tudi iz daljne Azije, in sicer tu prednjačijo države Nepal, Filipini, Indija."

Tudi podatki o enotnih dovoljenjih ministrstva za notranje zadeve in javno upravo kažejo spremembe. Balkan še vedno močno prevladuje, vendar postajajo azijske države vse pomembnejši vir delovne sile. Od 65.240 veljavnih enotnih dovoljenj za prebivanje in delo jih imajo daleč največ državljani Bosne in Hercegovine, 26.644, sledijo državljani Srbije in Kosova. Med azijskimi državami izstopata Indija in Nepal.

Število izdanih in podaljšanih enotnih dovoljenj je s 50.633 leta 2021 naraslo na rekordnih 59.082 leta 2023, nato pa se je nekoliko znižalo, na 51.677 leta 2025. Do konca septembra 2026 jih je bilo izdanih oziroma podaljšanih že 40.287.

Mateja Cvelfar opozarja, da tuja delovna sila ne sme postati edini odgovor. "Ne moremo se zanašati samo na tujo delovno silo in moramo poskrbeti tudi za vso možno aktivacijo našega domačega prebivalstva in za izobraževanje, da bomo še zmeraj lahko s svojo lokalno delovno silo pokrili potrebe delodajalcev."

Župan Celja opozarja, da več tujih prebivalcev za mesto pomeni tudi organizacijske izzive na področju šolstva, vrtcev in zdravstva. V devetih celjskih šolah je po njegovih besedah v lokalni program vključevanja priseljenskih otrok trenutno vključenih 144 učencev. Pri vključevanju sodelujejo tudi medkulturni mediatorji in dodatno osebje. Pritisk pa je tudi na stanovanjskem področju. Kovač pravi, da je stanovanjski trg v Celju v zadnjih letih doživljal precejšnje izzive in da je cena kvadratnega metra zrasla. Občina zato napoveduje nova javna najemna in zasebna stanovanja.

Med občinami z največjim deležem tujih državljanov so Izola, Jesenice, Sežana, Velenje in Maribor. Izstopata Izola in Jesenice, kjer je skoraj vsak 5. občan tuji državljan.

V Izoli živi nekaj več kot 16 tisoč ljudi, med njimi pa je po besedah župana Milana Bogatiča več kot 3000 tujcev. Izola ima sicer dolgo zgodovino večkulturnosti in je tudi dvojezično območje z avtohtono italijansko skupnostjo. Današnji priseljenci pa večinoma prihajajo iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Hrvaške, Kosova in Severne Makedonije. Raznolikost se po besedah župana vidi in sliši skoraj na vsakem koraku.

Nekateri pridejo sami, drugi z družinami. S tem se potrebe mesta spreminjajo, pojasnjuje župan. "To priseljevanje vpliva na to, da imamo večje potrebe predvsem po integraciji. In v vrtcih, osnovnih šolah." Največjo oviro vidi v jeziku. "Ko na primer priseljenec pripelje otroka v vrtec ali v osnovno šolo in se prvič sreča s slovenščino. Mislim, da je to trenutno pri vzgoji in izobraževanju največja težava." Pri vključevanju zato uporabljajo tudi medkulturne mediatorje, ki govorijo albansko, srbsko in arabsko. Del tujcev se zaposluje v turizmu oziroma v javnih podjetjih, kot je Komunala Izola. Toda priseljevanje ni več zgolj vprašanje delavcev.

Kako dolga je lahko pot vključevanja, dobro ve Ajša Karaali, ki se je iz Turčije v Slovenijo preselila zaradi študija. "Ničesar nisem razumela, niti nisem poznala zelo dobro kulture. To je bil največji izziv. Potrebovala sem par let, da sem začela govoriti." Danes je sama kulturna mediatorka in drugim priseljencem pomaga pri vključevanju, spremlja jih skozi postopke in po potrebi prevaja. Pri vključevanju se ji zdi pomembno sodelovanje različnih delov lokalne skupnosti. "Jaz se počutim sprejeto."

Po rekordnih letih se zaposlovanje tujcev sicer umirja, odvisnost od tuje delovne sile pa ostaja velika. Število delovnih dovoljenj je po vrhuncu leta 2021, ko jih je bilo izdanih 22.560, upadlo na 16.655 leta 2025, medtem ko število soglasij k enotnim dovoljenjem ostaja visoko, lani več kot 26 tisoč soglasij za zaposlitev tujcev.

Najpogosteje se zaposlujejo kot vozniki, zidarji, varilci, proizvodni delavci, kažejo podatki zavoda za zaposlovanje.

Gospodarstvo potrebuje delavce, toda s prihodom ljudi se potrebe ne končajo pri pogodbi o zaposlitvi. Če delavci ostanejo, če se jim pridružijo družine, postanejo potrebe po stanovanjih, vrtcih, šolah, zdravstvu in drugih storitvah vprašanje celotne lokalne skupnosti. Na Zavodu za zaposlovanje zato poudarjajo, da integracija ni enosmeren proces. "V integracijo morajo biti vključeni tako država, institucije, delodajalci in seveda tudi širša družba."